Johan Georg Hamann (1730–1788) je bil nedvomno eden najizvirnejših in najdrznejših krščanskih mislecev 18. stoletja. Čeprav se je do zadnjega boril proti razsvetljenski ideologiji svojega časa in je med drugim pobijal tudi tako visoko in prelomno filozofijo, kot jo je ustvarjal njegov prijatelj Immanuel Kant, bi vendarle težko rekli, da je bil protirazsvetljenec, še manj pa iracionalist. Ni bil namreč proti razumu kot takemu, temveč proti temu, da bi ga postavili za vrhovno avtoriteto vsega, torej proti malikovanju razuma.
Njegova besedila so zaradi izjemne temačnosti in zgoščenosti pravi literarni biseri ter so menda izmed najzahtevnejših branj, kar jih pozna nemščina. Zato so ga čislali mnogi poznejši véliki duhovi, kot so na primer Herder, Goethe, Hegel in Kierkegaard. Hamann v svojem najslovitejšem spisu Aesthetica in nuce (1762) na podlagi uvida v Božje razodevanje v čutnem stvarstvu, v naravi, razvija izvirno estetiško misel, ki je v temelju teološka: kdor se je – kakor naročajo evangeliji – »drugič rodil«, postal »nova stvar«, lahko v vsem ustvarjenem občuti poezijo Boga, ki je izvor vsega lepega in vzor vsakršne človeške poezije.
A. A. Š.
